vetovne igre specialne olimpijade v Združenih Arabskih Emiratih počasi ugašajo. Ogenj ugasne danes zvečer, na zaključku, a tekmovanj je konec, in s tem tudi vse napetosti, včasih tudi živčnosti. Seveda govorim o športnem delu iger, ki je tudi v preteklosti prinašal nejevoljo in nemalokrat tudi jezo.

In tudi tokrat je bilo kar nekaj nejevolje. Veliko je bilo sprememb v zadnjem hipu, veliko preveč odloženih startov, včasih tudi večurnega čakanja na podelitev medalj. Tekmovalcem in trenerjem ni bilo lahko, ampak to je cena ki jo je treba plačati, na poti k cilju. Všeč mi je bila izjava Mary Davis, predsednice Svetovne specialne olimpijade, da je specialna olimpijada kot kolo, ki ga hkrati voziš in sestavljaš oziroma izboljšuješ. Iz iger v igre se stvari izboljšujejo, je pa pred nami še kar nekaj dela.

Tekmovanja specialne olimpijade nasploh so posebna. Ko pa govorimo o svetovnih igrah, kjer se zbere 7.000 tekmovalcih in 3.000 spremljevalcev iz 200 držav ter nešteto prostovoljcev, potem je to še toliko bolj poseben dogodek. Kot sem že velikokrat poudaril je energija, ki jo oddajajo tekmovalci, tako pozitivna, da na koncu premaga vso nejevoljo in vse zaplete.

Prijaznosti tukajšnjih ljudi pa zagotovo nikoli ne pozabimo. Od samega prihoda je bilo za nas izjemno poskrbljeno. Prav nič ni bilo prepuščeno naključju. Tri dni smo preživeli v Dubaju, obiskali nekaj znamenitosti, eno od fantovskih šol, kjer so nam pripravili pravi »športni dan«. In potem, verjetno na najbolj nepozabno doživetje – kamele. Jahati kamelo ni enostavno, je pa zabavno.

Vsekakor so igre v Abu Dhabiju in Dubaju po marsičem presežek, skoraj nedosegljive za bodoče organizatorje. Število držav je narastlo za 30, na 200. Standard tekmovališč in namestitve je tako visok, kot še ni bil. Število prostovoljcev – neverjetno. Se mi je včasih zdelo, da jih je več kot nas. Prijaznost in ustrežljivost teh prostovoljcev skoraj neskončna.

Slovenska ekipa, – kot je ugotovil naš košarkarski trener Janže: mozaik. Tale »2019« je bila nekoliko bolj pisana, nekoliko več članov ekipa ima nekoliko bolj poudarjen JAZ. Pa nič narobe! Imeli smo se lepo in spisali zgodbe, ki ne bodo šle nikoli v pozabo. Prepričan sem, ko se po igrah kjerkoli srečamo, se zagotovo objamemo. Kajne Bine? Bine je namreč mojster objemanja, vedno in vsepovsod!

Kaj napisati o uspehih naših športnikov? Niso pomembne samo medalje, pomemben je pristop, trud, ki so ga vsi do zadnjega vložili v svoje nastope. In vse to je bilo več kot prisotno. Z vsakih iger do sedaj sem se domov vračal nepopisno izpolnjen, zaradi vse te energije, ki jo naši tekmovalci tako neposredno delijo z nami, zaradi čustev, ki se jih z besedami ne da opisati. In tudi tokrat je tako. Resnično sem hvaležen, da sem vedno znova del te neverjetne zgodbe, ki se ji reče specialna olimpijada.

Ljubomir Miličević
Foto: Marko Vidmar