VEM, DA LAHKO
I know I can – vem, da lahko, je bilo geslo letošnjih Svetovnih poletnih iger Specialne olimpiade v Šanghaju na Kitajskem, od 28. septembra do 12. oktobra 2007. Na igrah je sodelovalo več kot 8.000 tekmovalcev iz 172 držav sveta, ki so se pomerili v 24 različnih športih. To je bila največja multišportna prireditev na svetu v tem letu in Kitajci so se nadvse potrudili, da je bila veličastna, dobro organizirana in bogato doživeta ter predvsem tudi medijsko odmevna.
I know I can, z mnogimi drugimi gesli in maskoto San Maa, mitološko pogumnim mladeničem, so preplavili skoraj 20-milijonsko mega mesto. Na vsakem koraku se je zdelo, da mesto resnično živi za te igre. Vse skupaj se je začelo s t.i. Host town programom, program, v katerem ekipe iz vseh držav preživijo štiri dni v različnih okoljih mesta z namenom spoznati kulturo, običaje, ljudi … V tem času so potekale v skupnosti, kjer je bila ekipa gost, pestre aktivnosti, od različnih sprejemov, prireditev, ogledov in obiskov družin. Ravno obiski družin so bile tiste možnosti, ki so dale spoznanje, kako dejansko živijo ljudje gostujoče države. In Kitajci, vsaj Šanghaj, so se v zadnjih nekaj letih globalizirali: po cestah v prometu, ki danes že presega na primer pariškega, vozijo avtomobili vseh svetovnih znamk, v trgovinah pa dobiš vse, kar tudi pri nas, pa še cene so podobne našim. Standard šanghajske družine sicer zaostaja za našim, a povprečna družina živi dokaj solidno življenje. Izkušnje tega programa so bile za celotno slovensko ekipo res nekaj posebnega in bodo za vedno ostale v srcih vseh tekmovalcev.
Igre so se začele z veličastno otvoritveno slovesnostjo, katera je s svojo emocionalno nabitostjo prekosila vse otvoritve dosedanjih iger. Kitajci so dobesedno izrabili priložnost, da so prikazali svojo bogato in nam kar precej drugačno kulturo. Nekaj točk je dobesedno jemalo sapo.
Kitajci dobri organizatorji
Tekmovanja so potekala za vsak šport na različnih koncih mesta in bila med seboj oddaljena tudi več kot 50 km, kar je predstavljalo kar nekaj logističnih zapletov, ki pa so jih organizatorji uspešno reševali. V celoti so se Kitajci izkazali kot dobri organizatorji in tudi solidni poznavalci temeljne ideje Specialne olimpiade, kar je za deželo, kjer je skrb za osebe z motnjami v duševnem razvoju še zelo v povojih, zelo dobro in vzpodbudno za nadaljnji razvoj na tem področju.
Slovensko ekipo je sestavljajo 23 tekmovalcev, ki so tekmovali v sedmih različnih športih, deset trenerjev in dva delegata. Kvoto za udeležbo je določil SOI (Special olympics international), na osnovi razvitosti specialno olimpijskega športa v Sloveniji. Glede na število prebivalcev smo bili ena najbolj številčnih ekip. Ekipa pa je bila izbrana na osnovi pravil Specialne olimpiade Slovenije in športnih rezultatov, ki so jih tekmovalci dosegli na predhodnih domačih tekmovanjih. Po opravljenih individualnih pripravah in nekaj skupnih je bila ekipa dobro pripravljena.
Ves čas iger je v ekipi prevladovalo zelo pozitivno vzdušje z veliko športnega optimizma na eni in veliko dobre volje na drugi strani, kljub temu, da je ekipa bivala ločeno po športih (kar je bilo prvič v zgodovini specialno olimpijskih iger). Tekmovalno so se igre začele z maratonom in to pri temperaturi čez 33 stopinj. Zaradi tega je odstopila več kot polovica tekmovalcev. Naš tekmovalec Janez Juvan, ki je bil ob krizi pri 14 km tudi tik pred odstopom, je v svoji skupini osvojil tretje mesto v malem maratonu in šesto mesto v absolutni kategoriji. Ob koncu iger pa je zmagal še na 10 km.
Zelo dramatično je bilo tekmovanje v parih balinarjev, kjer sta naša dva tekmovalca imela več točk prednosti in za zmago potrebovala le še eno, a nato izgubila. V plavanju je bilo kot običajno najbolj razburljivo v štafetah, kjer si je naša štiri članska ekipa priplavala več kot zasluženo srebrno medaljo. Plavalec Boštjan Štrucl pa je osvojil komplet medalj, z dvema (od tega eno zlato) pa se mu je pridružil Dejan Likar. Edini slovenski judoist Željko Najdek, z judom smo bili prvič na igrah (poleg tega je judo tudi prvič uradni šport Specialne olimpiade), se je domov ponosen in seveda vesel vrnil z zlato medaljo.
Kolesarjenje je potekalo na tretjem največjem kitajskem otoku na reki Jangcengjang, precej oddaljeno od drugega dogajanja. Lili Miklič je v svoji priljubljeni disciplini, 10 km na kronometer, v svoji skupini premagala vso konkurenco. Potem ko je Stjepan Petrovič potočil kar nekaj solz po izgubljeni bronasti medalji, ki sta jo imela s partnerko v parih v namiznem tenisu že skoraj v žepu, je svojo potrditev dosegel z zlato medaljo pri posameznikih.
Nogometaši do srebra
Nogometaši v malem nogometu (5 v polju) so igrali zelo spremenljivo, pa le nekako prišli do finala. V polfinalu so se pomerili v tajfunu, ki se je ravno ta dan razbesnel nad Šanghajem, v močnem vetru, vode pa je bilo čez gleženj, z Mavretanijo in jo premagali z 2:0. V finalu so nato krepko izgubili, a v nepopisni radosti je ostala srebrna medalja, ki so jo na zaključni slovesnosti ponosno razkazovali.
Skupaj je slovenska ekipa v Šanghaju osvojila 21 medalj (6 zlatih, 6 srebrnih in 9 bronastih), kar je nekoliko manj kot na prejšnjih igrah, a še vedno zelo dobro, če upoštevamo sistem selekcioniranja Specialne olimpiade Slovenije. Po tem sistemu se poletnih iger lahko tekmovalec udeleži le enkrat, s čimer so postopoma izločeni najboljši tekmovalci. In ker pri specialni olimpiadi ne gre samo za absolutni rezultat, temveč merjenje enakih z enakimi, ima več tekmovalcev možnost za udeležbo na svetovnih igrah.
Naslednje srečanje 2009 v Idahu
Letošnje igre so potekale tudi pod geslom: This world for me is made (ta svet je narejen zame). Z geslom, s katerim se mogoče najbolj udejanja ideja specialne olimpiade in v pozitivno spremenjen odnos do oseb z motnjami v duševnem razvoju: ta svet naj ne bo v zakupu nikogar, nihče naj v njem nima absolutne predpravice, narejen mora biti po meri vseh, ne glede na barvo, spol, raso in ne glede na takšno ali drugačno prizadetost. In s to idejo so specialni olimpijci nosilci lepšega in boljšega jutri, ne samo za njih, temveč za vse nas na tem svetu, v katerem smo in moramo biti neločljivo povezani. Zaradi tega ideja specialne olimpiade, ki daje vsem enake možnosti za uspeh, postaja vse bolj univerzalna.
Specialni olimpijci iz celega sveta bodo to idejo že zelo kmalu širili širše in globlje, na Svetovnih zimskih igrah februarja 2009 v Idaho, v Združenih državah Amerike. Z naslednjimi letnimi igrami, leta 2011, pa se Specialna olimpiada vrača tja, kjer je bila olimpijska ideja rojena, v Atene.
Predsednik SOS: Marijan Lačen
