Igre se počasi približujejo h koncu. Tekmovanja so končana in pred nami je še samo današnja zaključna slovesnost. Ta bo na istem stadionu, kjer je bila otvoritev. Začelo bi se naj ob 18 uri po lokalnem času in bi naj trajalo dve uri in pol. Zelo zgodaj zjutraj (ob pol štirih) nas odpeljejo na letališče. Srčno upam, da bodo prevozi štimali bolje, kot ob prihodu na igre - spanje na hodniku - nepozabno doživetje. Ampak začetek iger je takorekoč že pozabljen...

Tako kot običajno, bomo na koncu igre označili za uspešne kljub premnogim kiksom organizatorjev. Seveda bolj kot so se igre približevale h koncu, bolj je vsem, ki sodelujejo pri organizaciji (kot prostovoljci), bilo jasno, kako se stvari streže, in manj je bilo napak. Ampak kaj, ko pa je iger že konec. Ne samo pri organizacijskih zadevah na splošno, tudi pri organizaciji tekmovanj je nemalokrat prihajalo do dezinformacij, nepotrebnega čakanja, sodniških napak in še bi lahko našteval. Da ne bom preveč kritičen... Organizirat tako velik športni, in ne samo športni dogodek, ni niti malo lahko...

Kot zaprisežen športnik ne morem mimo tega, da so skupine, ki so tako značilne za tekmovanja specialne olimpijade, v nekaterih disciplinah tako razdrobili, da si upam trditi, da bo posledica razvrednotenje osvojenih medalj. Seveda smo vsi veseli ko domov prinesemo medalje, pa vendarle... Pa da ne bo moje pisanje napak razumljeno - vsaka od medalj je več kot zaslužena in pošteno prigarana.

Je pa nedvomno res eno: igre so bile (saj so pravzaprav vsake) nabite s pozitivno energijo ki jo prinašajo tekmovalci, in se je prav vsi, ki smo tako ali drugače zraven, nalezemo. Napisanih bo veliko lepih zgodb, zgodb, ki bodo morda komu spremenile življenje, sklenjeno veliko novih prijateljstev, ki bodo mogoče ostala. In ko označimo igre za uspešne, je to prav zaradi te pozitivne energije, ki se dotakne vsakogar.

Kaj napisati o naši ekipi? Tudi tokrat homogena ekipa, znotraj katere ni niti za trenutek prišlo do kakršnegakoli konflikta. To dejstvo verjetno še najbolj razveseljuje mene kot vodjo delegacije. Moje delo je bilo ob odgovornosti trenerjev in zavzetosti tekmovalcev res lahko. To je to. Biti "glava familije" (kot me je poimenovala Brigita),taki familiji, ni težko. Bera medalj kot rečeno, več kot odlična. Rekordnih 26. Našteval jih ne bom, saj so vsi podatki na spletnih straneh. A upam si zatrditi, da celo bolj kot medalje, šteje doživetje. Za veliko večino naše ekipe prvo tovrstno. Zato sem prepričan, da jim bodo igre ostale v spominu za vedno.

Oglejte si še film organizatorja o številnih lepih trenutkih, ki so jih tekmovalci doživeli na igrah.

Vodja delegacije: Ljubomir Miličević