Prvi vtisi v Koreji so bili kar malce neobičajni. Organizatorji se kar niso in niso mogli zediniti koliko je vožnje z avtobusom od letališča v Seulu do prizorišč v Pjongčangu. Ker so se ocene razlikovale od dveh pa vse do petih ur, je bilo najbolje čim prej začeti s prevozom. Končni rezultat je bilo vmesnih tri ure in pol. Glede na to, da bodo tu ZOI 2018, je kar dobro, da so imeli igre specialne olimpiade za generalko, saj se bodo morali organizacijsko kar precej "poboljšati". Kakorkoli že, so Korejci precej bolj prilagodljivi kot npr. njihovi čezmorski sosedje Japonci, pri katerih kakršnakoli improvizacija odpade.  Pa tudi prijaznosti jim ne manjka, z njo pa nadomestijo marsikatero pomanjkljivost.

 

Sama otvoritev je bila sicer lepa, a za specialne olimpijce kar preveč zadržana. Tekmovalci so bili zelo željni nečesa energičnega, nečesa kar bi jih pognalo na noge in v vsesplošno rajanje. Vsi smo bili v pričakovanju Psaya in njegovega Gangam Styla, ki pa ga žal ni bilo. Morda je bolje tako, saj bi premajhno dvorano verjetno razneslo od izbruha nabrane energije in navdušenja, če bi se res pojavil. 

 

V uvodu so se zvrstili mnogi ugledni govorniki - od generalnega sekretarja ZN Ban Kim-uuna, do smele borke za demokratično Burmo Aung San Suu Kyi. Vse sta s svojo prisotnostjo počastila tudi korejski predsednik Park s soprogo. Med spremljevalci so bili med znanimi imeni tudi super zvezde mednarodnega športa, kot npr. NBA košarkarja Yao Ming in Dikembe Mutombo ter olimpijska prvakinja v umetnostnem drsanju Yu-na Kim, ki je vse nagovorila in hkrati najavila, da se bo vrnila na tekmovališča in branila naslov na olimpijskih igrah 2014 v Sočiju. 

 

Promocija ob sami prireditvi je bila izjemna, saj so povsod v Koreji vedeli, da specialna olimpijada je in da je v Pjongčangu, saj je otvoritev in zaključek neposredno prenašala nacionalna televizija.  Na same prireditve je prišlo veliko število gledalcev, ki so spodbujali prav vse nastopajoče po vrsti – in prav je tako.  Skratka posebno doživetje za posebne športnike z vsega sveta.

 

Najbolj posebna pa so seveda doživetja za vsakega sodelujočega posebej.  Vsi naši so bili vzhičeni in nemalo vznemirjeni že v samih predtekmovanjih. Tako na krpljanju, kot teku smučeh in smučanju.  Pred štartom smo se z vsemi malo pohecali, jih spodbujali ter dajali še par tehnično-tekmovalnih nasvetov tik pred zdajci.  Potem pa navijanje, da se je takoj vedelo od kje smo.  Naše borke in borci so se res dobro izkazali.  Borbenega duha in želje po uspehih ni manjkalo, tako da tudi rezultati niso mogli izostati.  A kar me vedno najbolj navdušuje je zadovoljstvo tekmovalcev ob sami udeležbi.  To je tisto, kar ostaja posebnost specialne olimpijade in tisto, kar bi moralo biti prisotno v vseh športih – pa že dolgo ni več. Geslo »Važno je sodelovati« je živo in prisotno samo še tu!!!

 

BRAVO NAŠI!!!

 

vaš Jurij Franko