Fredi, hvala!

22. 3. 2019 /

Glave olimpijcev se počasi ohlajajo, ne pa tudi moje misli. Utrinki priprav, iger, druženja in prijateljstva bodo ostali na zelo posebnem mestu v mojem srcu. V teh sedemnajstih dneh sem se počutil kot del velike mednarodne družine, ki diha eno in verjame v dobro. Skupaj smo spoznali, da barva kože in prijateljstvo ne riše mej, da vsi govorimo isti jezik ter da stisk rok in objem včasih povesta več kot besede.

Veseli me, da sem imel priložnost vse to doživeti in občutiti skupaj s košarkarjema iz CUDV Črna na Koroškem - Manfredom Kržišnikom, Fredijem in Atifom Mulićem. Še posebej zato, ker sta "stara" športna mačka in sta si nominacijo v reprezentanco nedvomno več kot zaslužila. Pri njiju namreč ne mine dan brez športa. Če že aktivno ne trenirata, pa pogovor prav gotovo nanese o aktualnem športnem dogajanju.

Lahko rečem, da je že kar naša navada, da si ob srečanju v Centru izmenjamo informacije o aktualnih športnih dogodkih. Vsak po svoje predlaga tudi nove okrepitve »svojih« moštev, ki bi jih morali klubi izvesti. Tako se včasih kar malo spozabimo in v umirjenem tonu preglasimo drug drugega. Rada omenjata tudi svoje dosežke s treningov in povprašata za nasvet, kako jih še izboljšati. Šport nas druži in povezuje.

Ne bom pozabil, ko sem že dolgo nazaj kot osnovnošolec prišel na obisk k mami, ki je takrat delala v Centru. Ker sem odraščal v športni družini, je bilo logično, da me bo najprej dostavila v telovadnico našega Centra. Tam sem zagledal Fredija, ki je vneto treniral in metal na koš. S tistim svojim ne tako nežnim R-jem me je pozval: "Fant, a prideš zraven trenirat?" Že takrat mi je Fredi dokazal, da šport resnično povezuje. Takrat je bil on moj trener, po 25 letih pa sva vlogi zamenjala. Resnično sem počaščen, da sem lahko na parket pospremil tako velikega športnika in kapetana – Fredi, hvala!

Olimpijski ogenj je ugasnil, niso pa ugasnile naše žareče oči in spoznanja, ki smo jih shranili v srca in jih prinašamo domov v nam tako ljubo Slovenijo.

Janže Blatnik

cookie