Specialci po jadralsko

20. 9. 2018 /

Že peto leto zapored se je v akvatoriju Biograda na moru odvijalo specialno jadranje, jadranje za športnike Specialne olimpiade Slovenije. To pot v čudovitem jesenskem soncu, ki je ponujalo skoraj enake užitke, kakor poleti. 47 športnikov je tako ves teden uživalo v kopanju, supanju in seveda jadranju, poleg športnega dela pa je bilo poskrbljeno tudi za razne delavnice.

Večina jadralcev je že starih morskih mačkov, ki se redno vračajo. Spremljevalci vedo vsako leto povedati, da majhen prostor jadrnice, na katerem se morajo znajti, dela čudeže – ekipo poveže v skupnem delu, hkrati pa posamezniku pomaga premagovati svoje lastne ovire. Letošnje jadranje od Biograda do Kaprij ter potem naprej do Narodnega parka Telaščica in Salija je bilo še posebej zanimivo, saj so specialci prvič doživeli tudi prenočevanje na bojah. Navdušenje nad njimi pa je poskrbelo, da to v tem tednu ni bila edina izkušnja brez trdnih tal pod nogami.

Jadranja se je udeležilo sedem ekip ter nekaj posameznikov iz vse Slovenije. Posadke so na jadrnicah pričakali skiperji, že vrsto let predani projektu: Jože, Primož, Matej, Štefan, Damjan, Polona ter nova Erik in Marko. Prvi dan je vedno namenjen spoznavanju novega okolja ter navajanju življenja na jadrnici, pedagoški del organizacijske ekipe pa na zabaven način poskrbi, da se jadralci spoznajo tudi med seboj. V nedeljo je bil nato prav poletno vroč dan, tako da so športne aktivnosti na otoku Pašmanu zamenjale kar vodne igre, ki so poskrbele za ohladitev. Vsakodnevno je organizacijska ekipa za vse posadke pripravila tudi topel obrok, tako da so se specialci po povratku v Biograd lahko mastili s sočnimi hamburgerji. Popoldne so jadrnice opremili s čisto posebnimi zastavami, ki jih nariše nihče drug kot oni sami. Poleg rdečih jader specialne olimpijade je bil to najbolj prepoznavnen znak na morskih valovih.

Z začetkom novega delovnega tedna pride na vrsto tudi težko pričakovan trenutek – izplutje. Ker smo imeli zaradi dobre vremenske napovedi v načrtu večino tedna preživeti izven naseljenih krajev in urejenih marin, je bilo potrebno nabaviti tudi precej hrane ter seveda vode. Malce negotovosti, a hkrati razburjenja pred prvo daljšo plovbo po nedeljskem izletu na Pašman, so hitro razbili skiperji, ki so bodisi predstavili pot plovbe, pokazali kakšen osnovni mornarski vozel ali pa celo v nadaljevanju predali krmilo najbolj radovednim. Idealne jesenske razmere so omogočale tudi razprtje jader, v katere se je ujel opoldanski maestral. Pot do otoka Kaprije nekoliko južneje so si mnogi popestrili tudi s kopanjem ali lovljenjem rib. Uradnega tekmovanja ni bilo razpisanega, a je imel največjo ribiško srečo (ali znanje) skiper Roža. Ulov tega dne je bil le dodatna nagrada, saj je v konobi Kunjka v uvali Medoš prav vse posadke čakala ribja večerja, ki jo je s svojo ekipo pripravil lastnik Bernard. Zatem pa se je konoba spremenila v prizorišče specialne havajske zabave, na kateri se je vsaka ekipa predstavila s svojo točko, zabava pa se je potem ob mega velikih palačinkah izpod spretnih rok skiperja Janeza nadaljevala še dolgo v noč.

Kljub poznemu odhodu v posteljo zjutraj utrujenosti ni čutil nihče, no, vsaj športniki ne . Zaliv s kristalno čisto vodo in že zjutraj vroči sončni žarki nas pač niso pustili ravnodušne, zato je večina kar z jadrnic še pred zajtrkom poskakala v vodo. Nad vožnjo na supih je bila večina udeležencev več kot navdušena, v poštev pa so prišli tudi majhni čolni z jadrnic, na katerih so jadralci kar tekmovali, kdo bo hitrejši. Popoldne nas je po slovesu od gostoljubnega osebja konobe čakala kar dolga plovba proti Narodnemu parku Telaščica. Spet je zmeren jesenski veter omogočal prve jadralske izkušnje ter plovbo samo na vetru. Slednje je v poznem popoldnevu postalo nujno za posadko jadrnice Bine, kateri je na motorju odpadel propeler (?!). Se zgodi in ko se zgodi, je potrebno ukrepati. Tako je spremljevalni čoln na vrvi jadrnico pripeljal od znanega svetilnika Sestrice do boje v Telaščici. Spet nova izkušnja. Večer na bojah je bil po popoldanskem kopanju na skoraj desetih metrih bolj umirjen, kakor se za prenočevanje na bojah tudi spodobi. Po večerni zarji je nebo krasilo na tisoče zvezd, specialci pa so od dolge plovbe tistega dne kaj hitro polegli v svojih kabinah.

Zjutraj smo prav vse z motornim čolnom odpeljali na obalo, kjer so si ogledali znamenite klife ter se nato kopali v slanem jezeru. Ob povratku na svoje barke je posadke čakalo že toplo kosilo, ki ga je za 80 ljudi organizacijska ekipa pripravila kar na spremljevalni barki. Ja, z dobro pripravo se da tudi to. Site in zadovoljne nas je tistega dne čakala le kratka plovba v streljaj oddaljen Sali, mesto na Dugem otoku. Nekateri so bili po dveh dneh pravega robinzonskega življenja veseli povratka v mesto, nabavi novih zalog hrane, drugi so uživali v občutku trdnosti pod nogami. No, kakšnih posebnih slabosti, zibanj in zdravstvenih težav tudi letos, na srečo, nismo imeli. Za razliko od robinzonskih lokacij je v mestu le ta omejitev, da strašansko glasni ne moremo biti, kar smo spoznali kmalu po učenju nove plesne koreografije. Pa nič ne de, delavnica se je spremenila v oblikovanje skulptur, kjer specialci iz materialov, ki jih najdejo na otoku, na listu papirja oblikujejo svojo jadrnico. Nastanejo res zanimivi izdelki. Večerno dogajanje so še enkrat več popestrile mega palačinke.

Po jutranjem sprehodu naslednjega dne je sledila odločitev, da še eno noč prespimo na bojah. Izbor zaliva Landin na otoku Pašmanu je bil zadetek v polno, saj so omogočale boje, ki so zelo blizu skupaj, druženje prav vseh devetih posadk. Veliko dela s specialci ni bilo, saj se je toplo morje sredi septembra ponujalo kar samo od sebe za številne vodne aktivnosti. Fantastično! Zvečer so vse posadke sodelovale na tekmovanju specialni masterchef, kjer je kasneje tričlanska komisija, ki je plula z barke na barko, ocenila pripravo, postrežbo in seveda okus pripravljenih jedi. Zmagala je ekipa OŠ Minke Namestnik iz Slovenske Bistrice, ki je pripravila ribo, ki jo je tistega dne ujela kar sama. Bravo!

Zadnje jutro pred plovbo v matično marino je zaznamovala prava jadralska poroka, na kateri si je pred oltarjem na spremljevalni barki Sveti Neji zvestobo v majhnih čolnih obljubilo kar sedem parov. Le bogovi morja vedo, ali bodo zveze zdržale do naslednjega jadranja, kakorkoli že – bilo je čudovito! Na poti »domov« so jadralci rešili še zadnje naloge v svojih jadralskih dnevnikih, kjer so opisovali vsakodnevno plovbo in druge aktivnosti, na koncu pa so morali na izpitu pokazati tudi kar nekaj jadralskega znanja. Zadnje popoldne v Biogradu je služilo tudi za nakup spominkov ali zgolj obujanje na preplute milje tega tedna. Po pikniku je sledila podelitev diplom ter zahval skiperjem, ki so jih morjeplovci naredili čisto sami, plesni koraki pa so specialce pospremili v zadnjo noč na jadrnici. No, nekateri bi še kar ostali, a žal so jadrnice Skatka, Jordan, Karina, Miha, Bine, Afrodita, Anis in Luka X naslednje jutro čakale že nove posadke, sklep pedagogov iz Slovenske Bistrice, Velenja, Slovenskih Konjic, Ljubljane in Radovljice pa je bil, da se z novo pridobljenimi izkušnjami vrnejo tudi naslednje leto.

Tekst: Urška Kustura
Foto: Marko Vidmar

cookie