Sonce objeli, ga v srca sprejeli

13. 10. 2017 /

»Ženili, plesali, talent pokazali, vsak dan prijatelje nove spoznali. V teh dneh smo sonce objeli, v spominu jih bomo vedno imeli,« so prepevali naši jadralci iz Centra za vzgojo, izobraževanje in usposabljanje Velenje, ko smo s sladoledom v roki na zaključnem večeru strnili svoje občutke o specialnem jadranju 2017. In ne najdemo besed, ki bi naše občutke bolje opisale.

Čeprav je teden, ki smo ga preživeli na jadrnicah, minil hitreje, kot smo pričakovali, ko smo doma v potovalko zlagali obvezno dobro voljo in priporočane kopalke, nam je v sedmih dneh uspelo doživeti ogromno. K občutkom brezskrbnosti in sreče so, poleg maestrala v laseh in toplih jesenskih sončnih žarkov na nosu, prispevali tudi naši specialisti za jadranje, ki so se nam pridružili iz CUDV Radovljica, Sožitja Radovljica, VDC Vrhnika- Idrija, VDC Šentjur- enota Slovenske Konjice, CVIU Velenje, Centra Janeza Levca ter šest posameznikov. Na krovu so se nam pridružili tudi prijatelji jadralci iz Srbije. Zbralo se je kar 45 jadralcev, ob boku pa jim je stalo 19 spremljevalcev, organizacijska ekipa s 5 člani, 8 nepogrešljivih krmarjev in zdravnica Barbara. Glede na najštevilčnejšo ekipo doslej smo že pred odhodom vedeli, da nas čaka nepozabna dogodivščina.

Marino Kornati v Biogradu na Moru smo po vseh teh letih vzeli že kar za svojo, saj smo tudi letos svojo plovbo začeli tam. Čeprav je bil prihod iz mrzle in deževne Slovenije v skoraj neverjetno sončen Biograd na Moru nadvse vremensko optimističen vstop v jadralski teden, nam je že proti večeru vreme pokazalo svojo moč. Po kratki spoznavni aktivnosti smo hitro zajadrali v spanec, zjutraj pa se zbudili v sivo jutro. Ko smo že mislili, da bo vreme narekovalo naš ritem, smo proti vetru s trajektom odpluli na Pašman. Z igrami brez meja smo slabo vreme pregnali in popoldan preživeli ob ustvarjanju navijaških rekvizitov. Zvečer nas je namreč čakal ogled finalne tekme evropskega prvenstva v košarki, kjer so se slovenski košarkaši borili za naslov evropskega prvaka. Spomin na glasno in ponosno prepevanje slovenske himne, ki se ga je slišalo vsaj do Slovenije- če ne kar do Turčije, pisani transparenti in živahno navijanje nam še danes povzročajo kurjo polt.

Ko smo zmago prespali, smo odpluli proti otoku Kaprije, natančneje proti Uvali Medoš. Naši jadralci navdušenja nad plovbo niso skrivali. Bežeče morje, rahlo zibanje in tiho tekmovanje v lovljenju rib nam je krajšalo dolgo pot. Dejstvo, da bomo naslednje dni preživeli bolj robinzonsko, brez elektrike in stranišča na trdnih tleh, nas ni prestrašilo. Po odlični večerji sardel na žaru smo preplesali noč. V soju sveč in barvnih snopov svetlobe iz čisto prave disco krogle, smo si pričarali nepozabno grafik zabavo. Prav vsak jadralec je dobil svojo majico, kamor so se mu lahko podpisali vsi njegovi prijatelji jadralci.
Stare zgodbe pravijo, da so Indijanci s plesom klicali dež in čeprav to ni bil naš namen, nas je naslednje jutro pričakalo prav to. Sivo, skoraj črno nebo v daljavi je napovedovalo pravo nevihto. Da bi ušli razburkanemu morju, smo odpluli proti Šibeniku. Čeprav so bili naši krmarji premočeni od dežja in premraženi do kosti, so naše jadralce pripeljali na cilj tako udobno, da mnogi še opazili niso, da zunaj dežuje. Popoldne smo barvali zastave, ki smo jih ob nekaj žarkih sonca obesili, da so plapolale visoko na nebu. Dan smo zaključili z mehiško kuhinjo, kjer smo pojedli verjetno več tortilj kot pravi Mehičani. Čeprav nas je bilo nekoliko strah, da bo tudi tokrat ritem narekovala burja, je iznajdljivost naše ekipe rešila večer. Kot pravi pomorščaki, smo si na glavnem jadru največje jadrnice ogledali film Pirati s Karibov. Ker smo si za popoln užitek ob gledanju filma na zibajoči se jadrnici, zaželeli še prigrizka, smo to tudi dobili. Čeprav so bili naši trebuhi polni še od večerje, je kokic zmanjkalo še preden se je odvrtela začetna špica filma. Lahko si mislite, kako sladko smo spali po tako polnem dnevu.

Naslednje jutro so nas prebudili zvoki dežnih kapelj, ki niso prav nežno padale na naše jadrnice. Ker nas slabo vreme lahko zares upočasni le na jadrnicah, smo se na ogled mesta Šibenik odpravili kar peš, jadrnice pa pustili, da so se same zibale v marini. S prav specialnim prevozom so nas pripeljali v središče mesta, kjer smo preživeli cel dan. Z vzponom na trdnjavo, izgubljanjem po ozkih uličicah mesta, iskanjem spominkov za svoje domače, izbiranjem daril za sveže zaljubljene in s slastnim kakavom smo si krajšali čas do odhoda v nazaj. Ker smo jadralci vedno lačni in tudi vedno radi siti, nas je ob prihodu nazaj že čakalo kosilo. Po krajšem odmoru smo imeli nekaj prostega časa, da smo spoznali še tiste jadralce, ki nam do Šibenika pasarele še niso prekrižali. Med druženjem smo skupaj barvali lesene kapljice, ki jih bomo podarili srčnim sponzorjem, ki so našo dogodivščino specialnega jadranja omogočili. Če smo do prejšnjega večera mislili, da smo dosegli vrhunec romantike na letošnjem jadranju, smo se zmotili. Trije sveže zaljubljeni pari so si namreč zaželeli skočiti v prav poseben jadralski zakonski jarem. Da bi izkušnjo poroke doživeli karseda pristno, je poskrbel matičar Tiln, ki je mlade zaljubljence po s svečami okrašenem pomolu in v družbi vseh ostalih jadralcev pospremil do zaobljube. Poročno rajanje ni trajalo dolgo v noč, saj smo prav vsi hitro omagali. Nekateri še z rižem s poroke v laseh.

Ko smo si že zvečer preventivno pripravili pelerine in dežnike za naslednje jutro, nas je zjutraj prebudilo sonce. In to tisto pravo jesensko, ko čutiš, da se poletje poslavlja, še vedno pa je dovolj toplo, da misliš na skok v morje. Ker naši krmarji vedno poskrbijo za naše najboljše počutje, smo vsi izpluli, še preden so se naši jadralci prebudili. Ko so do Kornatov prijadrale vse jadrnice, se je prava zabava šele začela. Kombinacija možnosti kopanja v kristalno čistem morju, izdelovanja spominskih zapestnic, barvanja lesenih kapljic, divjega plesa, igranja igre Človek ne jezi se v naravni velikosti ter mnogih drugih aktivnosti, se je izkazala za odlično. Čeprav se zdi, da na Kornatih ne potrebuješ veliko, saj je že neokrnjena narava tista, ki te pusti brez besed, smo za naše jadralce organizirali večer, ki ga dolgo ne bodo pozabili. Pred stalnico specialnega jadranja, prireditvijo Specialci imamo talent, kjer pokažemo, kar smo vadili celo leto, smo poročili še tri pare. Vmes smo se poskušali izogniti tudi ločitvam, vendar nam ni uspelo. Po zadnjih informacijah so vsi ločenci ostali v prijateljskih odnosih. Če so prireditev Specialci imamo talent otvorili ritmi trebušnega plesa, nadaljevali zvoki harmonike in reparski verzi Nipkeja, smo druženje zaključili ob skupinskem prepevanju klasike Mi se 'mamo radi. Čeprav smo se do sitega najedli že z večerjo, nas je naš glavni kapitan presenetil še s palačinkami. Kot radi pravijo - za sladico se vedno najde prostor. Dan je bil dolg, večer še daljši in utrujeno smo se zazibali v spanec.

Jutro na Kornatih ni bilo nič manj lepo, kot je bil večer. Toplo sonce nas je spodbudilo, da osvojimo bližnji hrib, kjer smo se že lansko leto prepričali, da je razgled z vrha nepozaben. Čeprav se je sprva zdelo, da se na pot ne bomo podali vsi, smo prav vsi osvojili svoje zmage. Nekateri smo si pomahali pred vzponom, nekateri na pol poti, spet drugi na vrhu, a prav vsi smo si dokazali, da zmoremo. Zmoremo to, kar se mnogim zdi neosvojljivo. Za nagrado smo si privoščili skok v morje. In ne kar kakršenkoli skok, temveč skok, kjer smo se držeč za roke skupinsko odrinili od pomola in skočili v morje. Čeprav so nas Kornati popolnoma očarali in kar nismo hoteli domov, smo se počasi odpravili. Ker je bilo vreme odlično za jadranje, smo ga za široko razprta jadra izkoristili vsi. Nekateri so lovili ribe, se sladkali s palačinkami, spet drugi se prepuščali še zadnjim sončnim žarkom in lovili poletno zagorelo polt. Po pospravljanju bark v Biogradu na Moru, smo se poslovili. Poslovili tako, kot se za takšno ekipo spodobi. S sladoledom v roki in nasmehom do ušes. V slovo smo si pomahali šele naslednje jutro.

Specialno jadranje je projekt, ki ga ne pozabiš zlahka. Sploh, ko ti jadralci s solzami v očeh zatrjujejo, da se spet vidimo naslednje leto, ko se vsi skupaj strinjamo, da je bilo letos ponovno nekoliko boljše kot pretekla leta, ko imaš kljub izčrpanosti občutek, da imaš toliko energije, da bi premagal še burjo in, ko se veseliš naslednjega jadranja, še preden se je zaključilo to. Čeprav so jadralci CVIU Velenje ob koncu prepevali, da smo v teh dneh sonce objeli, se zdi, da smo spotoma pobožali tudi srce.

Zapisala: Sara Slokan

cookie