Tudi specialci brcali

30. 6. 2014 /

Specialna olimpiada Madžarske je od 27. do 29. 6. 2014 organizirala državni 7-a-side unified nogometni turnir, kamor je povabila tudi sosednje države, na katerega smo se odzvali tudi nogometaši Specialne olimpiade Slovenije.

Ekipo, ki je zastopala barve Slovenije so sestavljali: Andrej Rauh in Mamfred Kržišnik iz CUDV Črna na Koroškem, Oliver Blagič iz VDC Zagorje ob Savi, Boštjan Pipan iz CUDV Radovljica, Jani Ruf, Luka Gobec in Toni Gerbec iz društva Sožitje Ljubljana, Roman Krapec iz VDC Murska Sobota ter Jani Stergar iz OŠ Minke Namestnik Sonje. Ekipo sta vodila trener Franc Forstner iz CUDV Črna na Koroškem ter Tomaž Pišlar iz društva Sožitje Ljubljana.

Po prihodu v dijaški dom, kjer smo bili nastanjeni, smo se dobro najedli in odpravili proti mestu ogledati prizorišče otvoritve turnirja. Staro jedro mesta Vac nudi kar nekaj turističnih znamenitosti. Po ogledu mesta smo se udeležili sestanka trenerjev, kjer smo prejeli dodatne informacije o poteku dogodka. Sledila je slavnostna otvoritev. Od mesta nastanitve do prizorišča otvoritve so nas pospremile mažoretke in pihalni orkester. Nato je bil na vrsti zabavno kulturni program. Predtekmovanje oziroma razvrščanje smo začeli v soboto zgodaj zjutraj. Odigrali smo dve tekmi po osem minut. Glede na igro in rezultat (0:1; 1:0) je organizator ocenil, da smo si tekmeci v skupini enakovredni. Po ponovnem sestanku trenerjev, kjer so določili medsebojne pare, se je turnir opoldne tudi začel. Turnir je potekal na dveh igriščih z umetno travo.

Prvo tekmo smo začeli s porazom proti Gyor FES, kjer smo imeli nekoliko smole, saj je bil v nasprotnikovo korist dosojen kazenski strel zaradi igranja našega nogometaša z roko ter kasneje z avto golom. Tekmo je zaznamovala tudi poškodba enega izmed partnerjev. Poraz smo zabeležili z rezultatom 3:4, vendar nam to ni vzelo volje. Po krajšem počitku in kosilu je sledila tekma proti Dunakeszi. Ker poškodovani partner ni mogel nadaljevati z igro, smo naslovili na organizatorja prošnjo, da bi partnerja nadomestili s trenerjem, vendar nam prošnje niso ugodili, ker pravila SO tega ne dopuščajo. Kot kompromis so nam ponudili, da nadaljujemo s petimi atleti in dvema partnerjema. Seveda smo predlog sprejeli. Kljub vidni utrujenosti in izčrpanosti ekipe smo povedli in nato tekmo tudi zmagali z 2:0.
S tekmovanjem za soboto smo zaključili, zato smo preostanek popoldneva izkoristili za ogled tekem ženskih ekip, kjer so sodelovale tudi Romunke in Slovakinje. Po večerji je sledil skupinski ogled tekme svetovnega prvenstva med reprezentancama Brazilije in Čila.

V nedeljo smo se prebudili v sončno jutro in vse je kazalo, da bo takšno tudi razpoloženje med igralci. Po zajtrku smo se odpravili na zelenico, kjer nas je po ogrevanju pričakal nasprotnik Zsira, ki je bil hkrati tudi favorit na turnirju. Ne glede na rezultate ostalih tekem (nasprotnike so premagali tudi z rezultatom 8:0) smo šli v tekmo z veliko mero borbenosti, kar se je poplačalo z zmago. Napeta tekma se je končala z rezultatom 1:0. Sledil je pol urni počitek, ter nato zadnja tekma, katero smo pričakali s polno mero optimizma. Dokaj enakovredno tekmo smo povedli, nato pa so nasprotniki izenačili s strelom iz 7 metrov, zaradi prekrška našega igralca v vratarjevem prostoru. Veselje je bilo nepopisno, ko smo zatresli mrežo še drugič in tako postavili končni izid 2:1. Zmaga je bila naša.

Podelitev medalj in priznanj je potekala na zelenici in vse do zadnjega nismo vedeli katero mesto smo osvojili, saj smo prvi trije uvrščeni na lestvici imeli enako število točk. Napetost je naraščala saj so najprej podelili medalje ženskim ekipam, nato pa olajšanje in veselje. Osvojili smo drugo mesto. Vsi prisotni smo prejeli medalje in poželi največji aplavz. Sledilo je skupinsko slikanje ter glasba in ples na igrišču. Vidno utrujeni smo se odpravili na kosilo in proti domu, saj nas je čakala šest urna vožnja.
Organizator turnirja si zasluži tako pohvalo kot tudi kritiko. Pohvalil bi predvsem točnost razporeda tekmovanj in dosledno upoštevanje pravil specialne olimpiade, kot tudi protokol pri menjavanju ekip na igriščih. Omeniti pa je potrebno tudi, da premalo opominjajo partnerje-igralce na smisel igranja združenega nogometa. Partner naj bi bil mentor na igrišču, v pomoč soigralcem, lahko rečemo povezovalec igre, vsekakor pa ne edini napadalec, strelec prostih strelov, strelec kazenskih strelov in ne tisti na katerem sloni celotna igra. Pri tem moram pohvaliti naše partnerje, ki so svojo vlogo odigrali nadvse odlično.

Zapisal: Tomaž Pišlar, vodja ekipe
 

cookie