Vsi zmagovalci ob Tininem zlatu!

17. 2. 2014 /

V zasneženem in sivem jutru smo se pripeljali na vrh Areha. Z navdušenjem in polni motivacije smo poskakali iz kombijev in niti ledeno hladen veter, ki je po zraku vrtinčil snežinke, nam ni mogel vzeti našega zagona, še tako mrzel obraz tete zime in električni mrk nam nista mogla skvariti pričakovanja, pričakovanja nečesa velikega.

Kot vrhunski športniki smo se odpravili v hotel, nismo tarnali nad mrazom in temo, kajti mi smo športniki in zavedamo se, da je naš šport prepuščen na milost in nemilost narave, kar je seveda tudi njegov čar. Zato smo se preprosto posedli v hotelu, se greli ob toplem čaju in čakali, čakali na elektriko, ki bo pognala naše žičnice in tekmovanje se bo lahko začelo. Morda nas je še najbolj jezilo dejstvo, da je ravno takrat tudi naša Tina stala v štartni hišici tam daleč v Sočiju, mi pa nismo vedeli kako in kaj je z njo. Nestrpno smo čakali na izid tekme in ko so se na vrh Areha pripeljali še tekmovalci iz Črne na Koroškem, opremljeni s čisto svežimi informacijami o Tinin zmagi in prvi slovenski zlati kolajni na zimskih olimpijskih igrah, je bilo veselje nepopisno, le elektrika, ta presneta elektrika, nas je zavila v sivino.

A ne, mi se ne damo! Potem, ko smo prestali sibirsko otvoritev alpskega turnirja, smo spet čakali in dočakali. Ob pol dvanajstih je elektrika prišla in ves hotel je bučal in brenčal od navdušenja, vsi smo stekli po opremo, organizatorji pa so se morali podvizati in hitro pripraviti proge. Okoli enih popoldne se je tekmovanje v vseh disciplinah začelo in več kot sto športnikov je dalo vse od sebe na belih strminah, borili so se kot levi. Pa tudi navijali smo tako kot se za prave Slovence spodobi in se prikupili tudi teti zimi, ki nas je pozdravila z mnogo lepšim in prijaznejšim obrazom.

Po končanem tekmovalnem delu smo se utrujeni odpravili nazaj v hotel na toplo kosilo in posladek. Živčki in glasba, ki je donela čez jedilnico, nam niso dali miru. Pogovarjali smo se in smejali, ko so začeli postavljati stopničke in ozračje je postajalo vedno bolj napeto. Čakali smo na trenutek resnice. Ko sta v jedilnico vstopila še podeljevalca medalj, Jure Franko in Boštjan Kline, smo vedeli, da gre zares. Razglasitev se je začela in ploskanje ter navdušenje sta napolnila jedilnico, sreča zmagovalcev pa je bila tolikšna, da je bila kar nalezljiva. Vsi smo navijali za vse, še posebej za naše prijatelje. Specialci smo ena velika družina, ki nas druži en, a velik cilj, biti čim boljši v tem kar počnemo in vse kar počnemo, počnemo s srcem, z velikim srcem. Ko se je podelitev končala, je bil čas za slikanje s podeljevalcema.

Dolg dan se je bližal koncu in odpravili smo se domov. Zgrnili smo se okrog televizijskih zaslonov in nestrpno pričakovali prispevek o nas “SPECIALCIH”, saj nas je cel dan spremljala novinarska ekipa. Sprva smo bili nekoliko skeptični, Tina je dosegla zlato za Slovenijo in morda se televiziji mi ne zdimo dovolj pomembni, da bi ob takem smučarskem prazniku govorili tudi o nas. A na koncu smo bili presenečeni nad pozornostjo, ki smo je bili deležni. O nas se je pisalo tako v časniku Večer, videni pa smo bili tudi v informativni oddaji Svet na Kanalu A. Srečni in zadovoljni smo po napornem dnevu utonili v sladek spanec, kakršnega lahko čutijo le športniki po uspešnem tekmovanju.

Helena Gril, vodja tekmovanja

Datoteke

cookie